Mehko je

kot trava mehko.

Toplo je

kot poletnega sonca žarki – toplo.

Dišeče je

po sivki, timijanu, meti.

Vse žareče

in ljubeče

– boleče, ko ni.

Strah, da je ostalo le še perje,

ki ga nosi zrak.

Da minila je pomlad –

da prišla je zima,

ko drevo v cvetovih je še.

Strah, da črni mrak in sneg prekril je to zemljo.

Ne sme biti zima.

–cvetje bo odpadlo,

ledene sveče zamenjale bodo rož sijaj;

metulji zgrudili se bodo pred menoj na tla –

pred mojimi očmi umrl bo – svet lepote.

Ne more še biti zima,

ne more

in ne sme !

…

Gledam za gore’ v daljavi,

v nebo – sinje te oblake.

Tu je!

Kondor prihaja – iz daljav nazaj domov,

razpira krila in diha zrak pomladi,

dviga, spušča se v igri s (toplim) soncem. –

Kondorjev let – ni izginil,

tu je.

Mehko je.

Toplo je .

Dišeče je.

Je in je.

– Kondor  moje sreče!

nobody