Hinata –
vse je temno,
vse hladno,
vse kamni krog tebe,
a ti – prepevaš o pomladnih cvetovih.
Zima je, Hina –
okrog tebe gozd in noč;
krokarji letijo nad teboj, pred teboj, za teboj;
kačjih kož obleke ležijo vsepovsod,
a ti – sama
v tem zaprtem gozdu.
Tvoj obraz ni solzen, Sakina!
Ta nered ne mrliči ti oči,
čeprav konica noža reže ti po čelu,
počasi, čisto počasi, počasi,
a vendar prehitro…
Okrog tebe so volkovi, Salima;
tisoče krvavih mrcin –
slin odcedki padajo jim že na tla.
Med nohti imajo še meso
– tisto slastno,
dišeče
po človeški krvi –
po tebi.
Ti se ne bojiš, Sa`arat,
ne bojiš se snega,
ne bojiš se volkov –
črnih volkov…
vse kar je črno ni hladno,
vse kar je hladno ni črni –
le temnih solz potoki tečejo po črnih žilah,
stekleni koščki žameta v trebuhu,
temni krokarji na dnu poti –
sence sive, da nikogar tu več ni.
Kaj ne vidiš?
Hladno, hladno, vse hladno, Sacnite,
snežni zameti,
igle ježeve v petah.
Vzpenjaš se na goro višine.
Kaj se nič ne bojiš višine? –
noža v hrbet
in da ne znaš še leteti?
Zakaj ne bežiš, Säde?
Zakaj?
Temen moj svet
temen;
temnejši od temine,
temnejši… (in hladen)
A –
Kaj bi bežala z ladjo v Tarsis?
Kaj pred volkovi?
Kaj pred teboj? –
sonce ne boji se oblakov,
pesem ne boji se tišine,
kot nasmeh ne bolečine,
da vihar povesi mu usteca ta,…
Sonce sije in sije,
SABAH.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nobody
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!