Säde

 

Hinata –

vse je temno,

vse hladno,

vse kamni krog tebe,

a ti – prepevaš o pomladnih cvetovih.

 

Zima je, Hina –

okrog tebe gozd in noč;

krokarji  letijo nad teboj, pred teboj, za teboj;

kačjih kož obleke ležijo vsepovsod,

a ti – sama

v tem zaprtem gozdu.

 

Tvoj obraz ni solzen, Sakina!

Ta nered ne mrliči ti oči,

čeprav konica noža reže ti po čelu,

počasi, čisto počasi, počasi,

a vendar prehitro…

 

Okrog tebe so volkovi, Salima;

tisoče krvavih mrcin –

slin odcedki padajo jim že na tla.

Med nohti imajo še meso

– tisto slastno,

dišeče

po človeški krvi –

po tebi.

 

Ti se ne bojiš, Sa`arat,

ne bojiš se snega,

ne bojiš se volkov –

črnih volkov…

 

vse kar je črno ni hladno,

vse kar je hladno ni črni –

le temnih solz potoki tečejo po črnih žilah,

stekleni koščki žameta v trebuhu,

temni krokarji na dnu poti –

sence sive, da nikogar tu več ni.

 

Kaj ne vidiš?

Hladno, hladno, vse hladno, Sacnite,

snežni zameti,

igle ježeve  v petah.

Vzpenjaš se na goro višine.

Kaj se nič ne bojiš višine? –

noža v hrbet

in da ne znaš še leteti?

 

Zakaj ne bežiš, Säde?

Zakaj?

 

Temen moj svet

temen;

temnejši od temine,

temnejši… (in hladen)

A –

Kaj bi bežala z ladjo v Tarsis?

Kaj pred volkovi?

Kaj pred teboj? –

sonce ne boji se oblakov,

pesem ne boji se tišine,

kot nasmeh ne bolečine,

da vihar povesi mu usteca ta,…

Sonce sije in sije,

SABAH.

nobody

Komentiranje je zaprto!

nobody
Napisal/a: nobody

Pesmi

  • 12. 12. 2013 ob 17:18
  • Prebrano 784 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 150.67
  • Število ocen: 6

Zastavica