Še kar aktualen "politični song", tudi zelo domiselno povezana besedna igra s strašnim in brezzobim neoliberalističnim zmajem "trojko" , tremi dobrimi možmi decembra, (ki so trije tudi zaradi političnih razlogov) in tremi svetimi kralji. Zelo ostra je tudi primerjava darilne vreče z morilsko vrečo za mačje mladiče. Vse stoji pravzaprav na svojem mestu.

Pa vendar! Zdi se, da beremo samo še eno "depandanso" dnevnega časopisja, prevedeno v poetični jezik, brez "lastnega" mnenja, razen "splošne" (pretežno po sili levičarske) kritičnosti, ki nam jo pač dnevno servirajo na način, da se je naši sprejemniki ne morejo izogniti. Zato se zdi pesem nekako zlajnana, utrujajoče dolgočasna, brez izhoda in nemočna, kot na primer jalovi odstop KPK, ki je svoje dejanje zavila v problem "sistemske korupcije", namesto, da bi pozaprli vse lumpe in jim odvzeli nakradeno. Vsi namreč imajo imena, in niso "sistem". Ljudje, večinsko, smo pač boljši in preprosto za razliko od njih - pošteni.

V to smer bi (po molje) tudi veljalo usmerjati angažirano poezijo, kar ta pesem sicer nedvomno je.

lpP

Hvala za komentar, Peter.

Mimo dnevnega časopisja, ki ga tudi s pogledom ne pozdravim več, živim svet, ki ga stiskajo novopečeni fevdalci, zato pesem hoče ''zajamrati'' o vse večji revščini, o vzroku zanjo in o strahu za prihodnost. Lahko bi pozvala:

Gremo pred parlament rož'ce metat,

mogoče jih gane, ga nehajo srat'.

Tudi, ko gremo, ko vpijemo, se oglašamo, ostajajo od naroda izvoljeni skrbniki države v svojjih vrstah enoglasen zbor s pesmijo : Tuje hočemo, svojega nismo imeli, sedaj imamo, pa branimo z čez noč sprejetimi zakoni.

Ljudje so postali naveličani besed, ki le grizejo domači kruh in v strahu za skorjo, ki jo še imajo v ustih, stiskajo ustnice.

Nič novega nisem napisala, res je, pa vendar smo tu, ne moremo kar mimo, vsaj kolcniti je treba kdaj pa kdaj na glas.

Pesem bi lahko razvrstili tudi med ljubezenske. :)

Lp

PI

V bistvu sem hotel reči, (in tega ne jemlji kot kritiko tvojega pisanja), da je škoda verzov za te barabe, ki nam pobirajo denar iz žepa. In da je temu tako, veliko prispeva dnevno časopisje, ki poneumlja ljudi s takšnimi naslovi, kot na primer danes zjutraj Dnevnik:  Stresni testi – Izdih olajšanja, zdaj čakanje na Bruselj.

Sicer pa tudi jaz privrženec angažirane poezije, a ta dobi svoj smisel, ko je prebrana javno in "vsiljena" ljudem. In mora biti ostra kot granitna kocka.