Objem ´krog ramen

pozablja na misli črne,

krvave;

zida zavetje in

hišico pred dežjem in točo,

ko riše barve

v svet črno/beli. –

Tu zdaj rumeno,

tu spet zeleno,

na sredini srca dvoja, – skupen korak,

nato poti,

poti,

ki vodijo od tu,

od ramena do ramena,

od sveta do sveta,

od neba

vse do poeta, ki piše –

realistom – norost,

komunistom – norost,

belogardistom – norost,

norost in samo norost…

… le tistemu, ki je objet – resničnost ljubezni.

nobody