Jutro v Benetkah.

Temno je vse,

mirno,

le voda v Canale di Grande šumi

svojo pot iz osamljenega mesta najti želi …

Vse prazno, brezzračno,

gosta le megla polni praznino,

ta vakuum kanalov in špranj,

med kvadri (v višino) rastočih se hiš.

Tu in tam kakšna lučka v oknu že gori,

pomoči si želi, od krogle močnejše …

Kljub gondolam parim, ki iščejo že svoje poti,

in zaljubljencih v njih,

mesto, to majhno, še vedno čaka in spi.

Čaka na pravi trenutek,

svetlobe trenutek ta prvi …

 

in že je tu.

Sonce vzhaja,

odpira oči,

pokuka v barako brez sten in luči,

in zbudi

nekoga, ki težko živi

od drobtinic, ki vrže iz žnabel jih tisti, ki bogati.

 

Tedaj

Benetke zbude se,

pomanejo oči

in kanal Grande že oživi,

vsa množica čolnov po njem drvi,

turistov gruča pa Markov trg že mori.

 

Umaknem pogled in sledi, iz ošabne te gruče ljudi

in obstanem šele ko na Rialtovem mostu stojim;

a še vedno sem v gneči ljudi,

preveč jih je, preglasni so, preveč v njihovi družbi trpim.

Umakniti si želim,

a obnemim,

okamenim, ker prizor pred mano,

na drugi ulici desno,

preveč mi kriči v oči

…

…

Trudna roka prosi v pol-temi,

na hladnem podu ob mostu sedi

in prosi …

prosi le za preživetje stvari,

a toliko rok  mimo nje brez sočutja poleti,

niti besede tople v mrzlih urah

ji nihče od njih ne želi.

…

 

Zakaj moram živeti to težko življenje?

Lačna sem, trudna sem,

le drugim v napoto.

Prestara in bolna za delo,

Prestara za koso, motiko in srp.

Tu le prosim in usmiljenja čakam …

Zakaj vsi odidejo mimo in proč? …

O, že prihaja nek imeniten gospod,

visoke postave,

mora, da je bogat.

Morda se me usmilil?

Vesel zgleda,

to je že dober znak.

Čisto blizu je že,

položil je roko v žep

in sedaj …

sedaj bo …

seveda bo …

bo…

mora…

a ni,

 

…

iz žepa vzame le očala,

si jih nadene

in ponosno odkoraka naprej.

…

 

Zakaj?

Tako sem lačna.

Nima smisla več čakati, …

A kaj naj?

O ko bi me našla zdaj smrt …

Ni drugega izhoda,

ni drugega izhoda,

izhoda …

 

O čem razmišlja ta ženica?

Zgleda, da je obupana,

Lačna.

V žepu imaš 3€.

Ampak to tako ali tako ne bo pomagalo ženici

in če pohitim me ne bo niti opazila,

preveč je zaskrbljena …

 

Slišim korake,

a nimajo zame pomena.

Vsi ti koraki so prišli,

a isto tako hitro odšli,

tako je zmeraj bilo

in bo …

 

…

Nekdo pristopi,

(v ženici potlej le zagori luč),

ta nekdo, ki pristopi

se stegne nad njo, odpre dlan in tiho spusti v prazno šalčko denar,

tri evre, tri male evre,

kot »gratis« pa s sabo podarja nasmeh.

Ta nekdo ni lepo oblečen gospod,

In bogat, …

to majhen je deček,

ki sam je in mora

sam zase skrbeti.

…

 

Ta tujec spustil denar je v mojo šalčko,

Je to mogoče?!

Kdo je to? …

Kaj? – ta otrok?

Kako naj rečem mu hvala?

Kako se mu naj zahvalim?

 

…

Ženina zahvala bil je nasmeh,

Kaj drugega ni več premogla.

…

 

Ta baba zopet prosjači,

coprnica,

Naj gre delat …

A zdaj pa še ta grdoba potepuška …

Poznam ga,

Pravijo da spravil očeta in mater je v grob,

da krade tako ali tako zanj je normalno,

ni vreden življenja …

in kako smrdi!

 

Kaj ta ženica še ni umrla?

Saj je že skrajni čas?

Od kar se spomnim tu leži

in čaka,

ne vem kaj,

ne vem koga …

verjetno smrt! …

od kod pa ta ubogi otrok,

bo mar še njega ukradla,

izučila v lenuha …

čas je že da izgine iz sveta,

kdo jo sploh še potrebuje?

 

O uboga ženica …

saj pomagal ji bi,

res ji bi,

ampak, časi so tako hudi,…

jutri ima hčerka rojstni dan,

moram ji nekaj kupiti,

ne morem si privoščiti

da dam ta denar tej ženici,

ne gre,

morda drugič,

morda kasneje,

ji bo že otrok ta pomagal …

 

…

Trenutku prejšnjemu

drugi sledi,

ker jaz še  vedno

ne morem da odhitim

iz mesta, na katerem stojim …

niti ne vem ali še stojim,

vem samo da gledam prizor za prizorom …

 

Otrok  sedaj

usede se k trudni ženici,

prime njeni oguljeni, hrapavi roki

zave se, da našel zaklad je, njemu dolgo prikriti,

našel je mamo,

čeprav mamo, ki prezira jo svet.

…

 

Ta hrapava roka, kako je mehka in  topla,

kot da železja opilki lahko bili bi mehki ta puh.

Toplota – bližina je to nepopisna …

Moja mama,

druga mama,

a vseeno moja,

samo moja in moja …

 

…

Več nisem zdržal,

pobegnil sem v samoto,

v najožjo ulico Benetk ( če to lahko sploh tako poimenujem),

otresti želel sem se tega trenutka,

tega spomina. 

– gledal kanale, hiše in cerkve,

brez uspeha.

Ta spomin lovil me je vse do večera,

večera v Benetkah …

 

Večer je

Benetke zopet tišajo  svoj glas,

kot da poslušajo uspavanko od sonca,

z zatonom že večina mesta spi …

 

Večer je,

zopet miren …

tišina …

in ko minejo  trenutki vsi pozabe

spoznam

da le dve osebi živeli sta ta dan,

prvič njuni skupni dan.

               

nobody