Obtežena sem na tej zemlji,

ko okorni koraki me vlečejo k tlom,

da že skoraj mulim travo.

Prikovana v utesnjenost,

kjer ne presežem mej,

si lepim sveže perje

za prvo svobodo -  tvojo svobodo.

Čeprav ogromna,

sem proti tebi mala,

skoraj nična.

Le opilek kovine na magnetnam polju,

ki leze po svojih nekaj kvadratnih metrih,

komaj opazen iz tvoje prespektive,

ko dosežeš višino, ki je jaz niti ne slutim.

Ko ti ujameš veter, ki odpira nova obzorja

in jaz skrivam svoj obraz

za okusno večerjo svojih zidov.

Rada bi letela!

Letela s teboj in jedla črve...

začinjene s svobodo.

Neni