NA VEKO PRIPETA MISEL
Mirujem.
Misli bežijo
mimo perila
v zavetje senika.
Spreminjam se v reko.
V misel na reko.
Mleku odstiram zaveso
in vonjam
zlato pšenico.
Dovolim si ležati ob tebi,
v gnezdu,
med lupinami
še nerojenih sinic.
Obstajam
v času,
ki zna tkati
novo razsežnost.
Na veko
je pripeta misel,
brez kaplje pelina.
V trenutku
spečih kazalcev,
v brezmejnem prostoru
dišeče kopice,
gola
Mirujem.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
- 10. 12. 2013 ob 08:56
- Prebrano 705 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 290.41
- Število ocen: 9
