Mirujem.

Misli bežijo

mimo perila

v zavetje senika.

Spreminjam se v reko.

V misel na reko.

Mleku odstiram zaveso

in vonjam

zlato pšenico.

Dovolim si ležati ob tebi,

v gnezdu,

med lupinami

še nerojenih sinic.

Obstajam

v času,

ki zna tkati

novo razsežnost.

Na veko

je pripeta misel,

brez kaplje pelina.

V trenutku

spečih kazalcev,

v brezmejnem prostoru

dišeče kopice,

gola

Mirujem.

Martina Pavlin-Essentia