Nikomur nič ni žalega hotel,
le pisati in ustvarjati je želel,
a to kar si je zamislil
se ni končalo na pravi način.

Angel se je prestreljenih kril
sesedel v blato in
se tam okopal v svojih besedah,
hotel jih je zares začutiti,
a je ugotovil, da niso
primerne za masiranje duše,
kaj šele telesa.

Angel hodi enakovreden med ljudmi,
in čeprav je zdrknil pod povprečje,
se je odločil, da dvignjene glave
še zadnjo stvar postori.

Dvigne sredinec in zakriči:
»Jebeš poezijo in tisti, ki je ne ceni.«

Roko stisne v pest,
si jih zatakne v žep,
povezne kapo na glavo
in odpotuje neznano kam.

Napisal ni več besede,
o njem ni bilo več slišati,
naj pristal bi v Južni Afriki,
kjer se širno krohota s hijenami.

Pijavke je zamenjal za hijene.
Kar vredu zabarantano.

neartist