Želela sem le okusiti

tisto malo stopinjo mehke trave,

ki se mi je mamljivo ponujala,

le enkrat.. le za trenutek..

za pokušino in vednost.

A enkrat ni bilo dovolj

in mehka trava se je spretno preobrazila

v živo blato.

Iz dneva v dan bolj pogreznjena

sem tonila v nepoznan svet.

Omamljeni do kostnega mozga,

se je v meni izgubila še zadnja želja

po rešitvi in sunkovit vrtinec ugodja

me je neusmiljeno potegnil v - moj svet.

Zdaj rože žalostno povešajo glave

v upanju na kapljico vode,

mokro perilo v košari hrepeni po svežem vetru

in iz kuhinje se širi čudna vonjava zasmojene večerje.

Medtem ko otroci, naenkrat samostojni, sami režejo kruh

in poštni nabiralnik poka pod težo pozabljene pošte,

jaz le momljam čudne rime (uspešne ali neuspešne),

lovim nove ideje,

zlagam znane črke v nerazumljive besede

in sestavljam svoje celote.

Neni