ko je še zadnji vegast strop v mestu zatisnil veke

se je Giselle nagnila čez rob postelje

si nataknila rdeče copatke in se odpravila na balkon

zimski zrak se ji je zarezal v žile

stala je tam in nepremično utripala v luninem refrenu

zakaj, Ljubezen moja, zakaj so tvoje stopinje svinčene

zakaj me v korakih premami pesem o snegu

bela je moja blazina in solza, ki nanjo pada

se razbohoti v ulov tisočerih ribičev ob smaragdni reki

povej mi, Sofija, je danes še dan

da bova med prste nalile rdečega vina

odlomile pravkar pečeni kruh

in se bom kot polžek ovila v razžrte odeje

in v mislih na Ljubezen segrela pravkar odpadle veje

ne vem, Giselle, na obisk prihaja

Čarovnica sivkinih polj

v dimu cigare, ki jo gospod Eliot pokadi vsak dan po kosilu

bo zaplesala in odnesla, mogoče, še zrno objema s seboj

na pot v galaksije neizpitih morij

Sofija, pišem ti, mar ne bereš mojih črk,

so že komatozne in komaj slišne v nočni svetlobi

zaživijo ob luninem valčku

in ko voda za čaj v lončku že skoraj povre

so sočne za branje

nočem in ne bom

premaknila kitic s knjigami v nevihtni vrč

premeguje me utrujenost in tuljenje volkov me pomirja

Sofija, želim si, da bi se sprala nit

in mrtve junake bi položila v modro dlan

sheeba