in vseeno ti je bilo
čigav utrip čutiš
v sklenjenih rokah

 brez sebe

Jaz sem začutila svoj utrip. Pravzaprav je znanstvena fantastika kaj vse preplezamo, prelezemo, da pridemo do podobnega konca. Je življenje.

Lp

Pi

Močna!

Z nenavadnimi metaforami odpira mnoga vprašanja in interpretacije. V moji vidim žensko (ne le eno, veliko jih je), ki se žrtvuje in na koncu ostane brez sebe.

LP, mcv

Dodajanje s poudarkom /še ena/ bi se lahko odpeljalo v "neskončno" pesnitev. Recimo, kot pesem, ki ni nikoli do konca napisana.

Če bi bilo tako, bi bila vprašljiva uporaba poševnega tiska v prvi kitici ter zadnjem verzu, ker če se gre v "neskončnost", gremo seveda počasi v krog in potem sledi spoznanje, da tam/tukaj (v "neskončnosti") ni ne prve kitice, ne zadnjega verza. 

p.s.

To idejo ti bo gotovo (ne)kdo "ukradel", če je nisi "nevede" že ti... ;)

Pi  in modricvet, ja, tako je (lahko) življenje žensk.

Hvala za komentar in branje!

Lp,

Vesna.

Peter, glasujem za "neskončno" pesnitev. Ali pa tudi ne, prepuščam bralcu. Zato sem umaknila poševni tisk v prvi kitici in zadnjem verzu, zamenjala besedico sem v si (prva kitica) in v zadnjih verzih napisala še ena...ne pa v zadnjem, naj si bralec po želji predstavlja zadnjega kot konec ali tista dva pred njim kot del neskončnosti.

Kradla pa nisem, ne vede ne nevede. :-)

Tudi zdaj ne, ker imam pričo, tebe. :-)

Lp,

Vesna.

Čestitam za podčrtanko, Vesna.

Greješ nas ženske.

Lepo se imej.

Hvala, Andrejka!

Prijetno tople dneve tudi tebi!

:-)

Vesna