Začelo se je preprosto.

Beseda je dala besedo,
in utrnila se je eksplozija čustev.
Prve svoje vrste,
surove, umazane in iznakažene,
nepopravljene ter doživete,
na zloben način poražene.

Ne, nobene skrivnosti ni,
da bi razumel,
le zmešati se ti mora,
dokončno utrgati tako,
da popustijo vse zavore,
da ti na poti ne stoji več noben hudič;
ko te ne zasleduje več nobena senca,
le tista tvoja,
takrat veš, da si se vrnil iz pekla in nazaj.

Pustim, da vrta,
naj kljuva si mislim,
ti pošast, ti črv,
ti ničvreden Kafkov ščurek;
naj peče in kolje,
naj skeli,
na rana zagori z močjo ognja tisočerih zmajev,
naj se vname,
naj kričim od bolečine,
vse dokler ne mine,
dokler se ne pomirim in
pozabim na stare spomine,
pustim za sabo dadaizem ter
skujem besede v rime,
na lahno me spusti,
še zadnjič prime in
nato … me mine.

Spustim, stisnem in spet spustim,
da se misli pretvorijo v dim,
naj še malo vre, se porazgubi
preden se znova vrne,
vlije v srce in dušo novih moči
zdi se kot da sanjam,
a na stežaj odprte so mi oči,
zagledam postave, ljudi,
kot da me preganjajo besede
in scenariji,
vidim te pred sabo kakor
sem te videl tiste dni,
a glava ne vzdrži
vseh podob in slik,
omahnem v omamo,
v sanjski delirij,
v srce priplazi se mi nemir
in v glavi se mi zavrti.

Vdihnem vase cigaretni dim,
in se domislim:
»Zato torej kadim,
da se umirim,
da spat denem pregrete živce.«

Preklopim v dadaizem in
stil, ki mi odgovarja,
kjer si je potrebno vzeti čas,
se naprezat kakor z žensko,
a katera hitro ugotovi,
če se pretvarjaš.

Spomnim se tiste prve,
ko sem bruhal po svojem prvem dimu,
prav tako se spomnim tiste prve,
ki mi je vzela nedolžnost in prav
tako sem bruhal, bolan, a od vsega
drugega prej kot pa od slabosti.

Cigaret, ki tako kot ženska, skrbi,
da se mi popolnoma ne odpelje,
me hkrati neguje in žre,
pravo tako, kakor pri ljubezni ženske,
čutim kako v meni pljučni rak raste.

Cigareta in ženska,
z roko v roki;
prve ne pozabiš nikoli.

neartist