Ko tema sestavlja nočne gradove

in majski veter preganja puhaste oblake,

zasvojenost iz mene iztisne črnilo preobrazbe.

Trnata vrtnica prebada zapeljive oči

do njihove slepote.

Tipam desetero src.

Vrtim svoje lovke

in nabijam žeblje,

ko poželenje z mečem seka hrastova debla,

da padajo ob meni.

Omamljam in vabim v svoje dvorane

vse prodane grešnike.

Gostim se na drhtečih telesih,

pojem simfonijo prepletenih teles

in zaznamujem sleherni delček svojega plesa.

Urni kazalec mi piha na dušo,

ko se tujcev obleka sama cefra na tisoče kosov.

Izpijam jih do zadnje grešne tekočine.

Nemočniki so prepuščeni milosti.

Pa kdo jih pogreša?

Zveste soproge stavijo na nočno izmeno!

Neni