Črni vran na strehi!
Krokarji oblegajo.
Skozi šipo slišim smrt.
Ne štejem več jeseni,
sluz meglena je zakrila
moje sonce in ni več roke,
ki bi ga pripela na nebesni svod.
To je bilo življenje,
vonj po krvi,
duh bolečine,
vkovanost v verige brezupa,
mesarsko nakovalo
in vsa slast bojevanja.
Zdaj jaz , zdaj ti,
zdaj on, dokler se naše
drobovje na plotu ne razobesi.

lin