Leta sivijo in kamen je, kakor nekoč,
trši od jabolk ...
A naj ne zbudijo piščali zaspanih pastirjev:
sani so obstale,
na veke utrujenih vrancev je legla polnoč.


Trgatev je s pisano ruto pokrila mostove
in stara stopnišča.
Tiho razmišljajo ognji v cvetovih kostanjev:
zate in zame
je veter na nebu sezidal steklene gradove!


Stopila sva v sanje in strgana našla ležišče
v razkošju jeseni.
Pod tihim obokom dežja sva umila besede:
zaceljene rane
so skrile pred žetvijo prazno strnišče.

Dani Bedrač