Napišem si pesem,

vsako besedo

spravim v verze,

kot da sem v operi,

kjer ne poznajo govora,

temveč eno samo petje,

z močnih glasom

se razlegajo odmevi,

tihe prošnje trenutkov

pletejo izginuli čas,

še umiram v verzih,

kot da smrt

mi ni vzela glasu,

kot da mrtvo telo

zmore še petja,

odgovore na vprašanja

po ne biti sistemu,

ker drugi ne pride prav,

je ta ravno pred očmi.

Počasi potujem

in zviška gledam

drobno ceremonijo,

ki vleče leseno trugo,

z mašnikom,

pripravljenim na zadnjo molitev

in sklenjene roke

molijo za lastne grehe,

ker jih je strah smrti,

pogleda in zavedanja od blizu,

tako držijo skupaj dlani,

da se odpovedo zemeljskih grehov.

In jaz, ki me več ni

ostajam za večno brez besed.

IŽ-lev