En si, poet, ki Slovencem venec vije,

vse sanje in trpljenje, želje,

podaril si nam v žalost in veselje,

tud' Will, ki pel je kraljem, se pred teboj odkrije.

Vrbo, drago, rodno, si zapustil,

so bičale te vihre mladih dni,

da biča ni bilo, al' zorel bi

in za seboj tako lepoto pustil?

Naj mirno pluje tvoja barka, mir našla utrujena je duša,

tam zgoraj v miru zdaj počiva ti srce,

iztrohnjeno za trpljenje več ne ve;

nas, kakor tebe nekdaj, življenje še naprej pre'zkuša!

pi - irena p.