Zadnje dneve,
ko ustvarjam,
točim lepljive solze,
nato postanem jaz sam.

******************

Pob v mehurčku,
ki lebdi tik nad tlemi
in se ga ne dotakne nič,
ne prizna ali ne ve,
da s poti ga speljal je hudič.

Rad se igral je s temo, nevedoč,
da s strahom hrani vraga in
mu s tem vliva moč.

Razblini se mehurček,
fantek zgine v noč
kakor po dežju zraste jurček
tako hitro je pobral peté
in se hehetal pojoč:

»Naj vzame me nebo,
danes sem sebe spoznal,
jutri me več ne bo,
zarad’ stvari, ki sem jih dognal.

Oprosti oče, oprosti mati,
ne zmorem bremena,
ker ne znam več sam svoj postati,
utapljam se v veličini svojih laži,
to v kar sem zrastel,
mi ne diši,
takšen kakršen sem jaz,
je lahko le človek brez vesti.«

Zgubil se je med rekami in drevesi,
mesto primerno je iskal,
brez tančice dvoma pod pleči,
vse strahove pred smrtjo je pregnal.

Še zadnjič je zatulil v luno,
prepričan v svoj prav,
smejočih se oči zazrl v temo
ter se še zadnjič zahihital.

Udarila je puška
in nebo prepojil rdeč je smrad,
nikoli se ni zavedal,
kako zelo ga svet imel je rad.

neartist