jutro liže jutranjo roso
z neba odstira tančico večera
zadnje zvezde utrujeno pomežiknejo v slovo.
V steni se sliši udarjanje kladiva
železo noče v jutranje hladno steno.
Noče razkleniti hladnega kamna, čaka da se pokaže sonce
in segreje pot, ki hoče navzgor.
Vponke se vpenjajo v ušesa in vrv veselo zdrsi skozi kovinske zanke.
Prvi raztežaj bom premagal
tudi zadnjega bom nekoč
do tam pa je še dolga pot navzgor

jutro liže jutranjo roso
tam nekje spodaj
pod morjem 
oblakov

mesto še spi

jaz pa živim

Tomaž Jevšenak