Pesem pelje v smer nikomur prizanesenega minevanja, v katerem pa vsak trenutek, do poslednjega še vedno živimo.

Tako odmaknjen glas je ta, ki pripoveduje, pa vendar  ga vsak, ki končnost dojema, lahko sliši tudi v sebi. Vem, pesem ni bila napisana z namenom, da bi podprla kasnejše interpretacije, je taka, breznovska, nekje iz ... odmika, taka, ki pride iz temnega jedra. Nasmeha, ki se najdeta sta samo dodatno potrdilo končnosti, čeprav tudi tolažba.

LP, Lidija