Požirek dvojine
kamni so rasli
in razdvajali korak
brezbrižna luna
je nalivala sijaj
z bledikavim pogledom
polnila vdolbine molka
vsak v svoji kamri
sva čakala na sonce
ki bi znalo prisluhniti vetru
razumelo šelest zvrtinčenih besed
in osvetlilo gladka obličja mask
spočela sva pripadnost
in sestavila
manjkajoče delce para
drug drugega sva izpila
v enem požirku
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lea199
- 01. 12. 2013 ob 21:06
- Prebrano 962 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 405.51
- Število ocen: 14
