Poslano:
28. 11. 2013 ob 17:48
Spremenjeno:
28. 11. 2013 ob 18:11
Li, vedno znova jo preberem in vedno znova se mi nariše nekaj drugega, a še se nekaj prikriva.
Vsak je vsaj počen. Po svoje.
Lp
Pi
Poslano:
28. 11. 2013 ob 18:40
Spremenjeno:
28. 11. 2013 ob 19:36
Dobro si rekla.. počeni, pa zaceljeni in spet počeni, dokler nismo.. ne postanemo... kdo bi vedel? Zapečena sredica kruha v letih, ki ima nešteto izkušenj. In postanemo modri? ali le preveč razdraženi, da bi s še šli življenje..
lp li
Poslano:
28. 11. 2013 ob 19:16
Spremenjeno:
30. 11. 2013 ob 00:45
Pesem tako gladko teče, v bolečem nasprotju s predstavljeno podobo razbitosti sveta, spolov, človeka. Kaj pomeni spoznanje, ko dvigneš pogled in vidiš, da tudi drugi komaj dviga glavo. In kdaj si nazadnje občutil celost, zajeto v toplem in okroglem hlebcu kruha? Nekje, doma, že davno tega. Li prepušča končno interpretacijo bralcu, da se odločimo med slepimi in 'slepimi', na kakšen način iz posamičnega sestavljamo celoto. Čestitam,
Jupiter!
PS Mogoče je verz »ne
igrano le v prevarah« nekoliko preveč pojasnjevalen?
Poslano:
28. 11. 2013 ob 19:42
Spremenjeno:
28. 11. 2013 ob 20:54
Jupiter hvala!
lp li
Čestitam za podčrtanko, Li.
Lp A
Andrejka :) hvala lepa
lp li
Poslano:
29. 11. 2013 ob 16:29
Spremenjeno:
29. 11. 2013 ob 16:31
Hvala pi
:)
lp li
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: li
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!