Gugalnik me zaziba

v naročje njenih vrednot,

ko je beseda še imela pomen

in so citre zvenele drugače.

Še vedno je zaznati njen vonj,

vonj po zrelem bezgu,

ki je sladkobno vel z brega.

Smreka me je prerasla,

čeprav sva ji porezali vrh.

Zaznamovana jo čaka

z vršički,

da jih nadeva v steklene kozarce.

Njeni prsti so znali plesti košare

in polniti skrinje.

Kako je dišalo po hiši,

ko je sušila gobe

na peči.

Še hranim njen prt

in ročno izdelano jopo.

Na njej je vzorec,

ki ga niti čas ne bo mogel

prekriti.

Martina Pavlin-Essentia