Pomlad ena od štirih je sestra,

ki vedno prva v vrsti stoji,

ter znova in znova se baha

z najlepšimi barvami.

Kot da je edina,

slišala bi rada,

ta prva sestra fina,

da podeli se ji nagrada.

V vrsti pa sestra ji Jesen

vsako leto pisana kaže,

da tik za petami ji je v tem

in res, da prav nič ne laže.

Na sredini še Poletje stoji,

od sončnih žarkov vsa rumena,

kot v soju žarometov se blešči,

vroča, kot druga ni nobena.

A zadnja, najbolj hladna je Zima,

bela, ledena, s sklonjeno glavo,

ki sramežljiva le tiho nam kima,

da zdaj čas za počitek bo.

Neni