KAJ JE OSTALO?

Sopihajoči vlak se zibje,
vleče se med žitnimi polji,
ni razumel njene nestrpnosti,
blebetal je nekaj veselega.

 

Strmi z odsotnim pogledom
kot skozi mrak.
Dotakne se njene roke.
Trene s trepalnicami: slabo igra.

 

Vse lepo trpa v prihodnost,
zdaj pa nima ničesar.
Bo sploh kaj v prihodnosti
razen iznakaženih sanj?

 

Jutro je, deževno in tesnobno
kot beračev plašč,
ploha očitkov je bičala obraz,
se zadirala v možgane.

 

Nikoli ne dobi nazaj, kar uniči,
ostaja za umetno zgrajenim zidom,
drugo je zunaj, ker ni prostora,
vse je obtežitev za krila.

 

Drevesa se slačijo do golega,
bernardinca, ki je pustil,
da ga je cukala za ušesa, ni več,
ostal ji je le turoben nemir.

ius

Komentiranje je zaprto!

ius
Napisal/a: ius

Pesmi

  • 26. 11. 2013 ob 22:38
  • Prebrano 748 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 227.99
  • Število ocen: 9

Zastavica