Včasih gledaš, kako potoneš.
Mirnost pljuskne v zrak,
kapljice telesa zvijačno polebdijo,
nakar popadajo v objem valovanja.
Odnaša te in prevrača, hipno butneš ob skale
ali se zapleteš v zelenilo rastja.

Ko obstaneš na mestu, že nadaljuješ.
Sprva previdno stečeš, ne oziraje se na razburkanost,
a premik se znova vrača nad gladino obzorja;

ga liže z željnim posluhom,
mu namenja pot vseh smeri,
kot dvigovanje zrcalnih nihajev,
kot golo strmljenje vase.
V enkratnost.