Vrtim se - v višavah,
čeprav vem,
da ne smem,
da ne sodim sem.
Na vso moč raztegujem
svoja majhna krila,
da bi vas dohitela
s popolno krinko,
v katero sem se odela,
da se zlijem z vašo barvo.
Tako veliki ste
in sijajni v letu!
Vsak, ki vas opazi
obstoji v popolni nepremičnosti,
kot podoba na sliki,
ki je zaustavila čas.
Požira vas z očmi.
Še lovec bi pozabil naperiti nabito puško!
Skrivam se v zavetju
vaše velike jate
prelepih misli in teles,
med katere sem potuhjeno pomešana
ter negotova lovim korake
za ta veličasten ples.
Držim se za tančico preobrazbe,
gostim se za vašo mizo,
trudim se govoriti vaš jezik,
da me moje bedno čivkanje
ne bi izdalo.
Pozdravljena, Neni!
V pesmi o vsiljivki bi zadostovalo, da se osredotočiš na podobo vsiljivke, torej da izpustiš pripovedni okvir v prvi in zadnji kitici, v katerih pojasnuješ motiv in namen vsiljivkinih dejanj v jedru. Za pesem je dovolj, da dobimo vtis o vsiljivki in mogoče sami naprej razmišljamo, ali bo s svojim vedenjem koga prepričala ali ne.
Razmisli tudi o rabi pridevnikov, jih sploh potrebuješ, so bili nemara že prepogosto uporabljeni ...
Veliko ustvarjalnega poleta,
Jupiter!
Pozdravljena Jupiter!
Hvala za tvoj komentar.
Ja, o izpustitvi pripovednega okvirja imaš prav. Bilo bi bolje brez pojasnjevanja
spredaj in zadaj...
A očitno mi je pojasnjevanje in natančno pojasnjevanje, pa spet pojasnjevanje, ki je del mojega vsakdana preveč prišlo pod kožo. - poklicna deformacija , pa se včasih tega sploh več ne zavem (dokler me mož ne opomni :) )
Bom popravila. In tudi o pridevnikih bom razmislila..
LP Neni
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Neni
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!