Njegove oči me ogrnejo s prijaznim jutrom,

roke postavijo predme skodelico kave,

topla diši po naju,

vrata sramežljivo obrnejo kljuko

ob poljubu v slovo,

popoldne ob njih objem

v mehkem puloverju,

tako dobrodošlem,

pomaga mi sleči plašč, ponudi stol,

prinese kozarec mirne vode,

posluša in odboža s čela zareze dopoldneva,

hvaležnost je v njegovem večeru,

pokrije me s toplo odejo

na kavču,

iznad robov knjig se gledava

do kalitve,

pod noč

darovano stezam isker,

ki zaspijo polne čudežev,

prasketajo sanjam

in pišejo šepete v njih,

zlagajo barvne koščke v vzorce,

zjutraj odsevajo na njem,

ni mu potrebno govoriti,

vidim.

pi - irena p.