V temnem kristalu

strjenih tisoče imen,

ki so zapuščala,

bila zapuščana,

vsaka ploskev je bolečina

drugačne melodije,

všita v njen konec,

robovi še znajo izpraskati

solze ostrih vogalov.

Z diamantnim svedrom,

privezano mašno iz čipke

posušenih trepalnic,

brez črnih konjev s perjanicami,

ki vlečejo odmrlost,

zavrtam v molu,

posivel kamen še želi kresati iskre

iz središča, kamor so se stekale vse niti

in prenehale utripati,

odvlečem ga,

skupek mrtvih patinastih žic,

na smetišče zavrženih,

kot odpuščen greh v spovednici

se odkotali klobčič zavozlanega

v zaklenjen mehurček pozabe,

stopim v množico,

ena več.

pi - irena p.