Skrila sem se pod preprogo spanca,

begunka pred strahovi,

visijo z dneva kot okraski s smrečice,

ničbarvni so, vidni le meni,

lesketajo se ob cesti stavkov izrečenih ali ne,

brez stikala, da jih ugasnem

z dobro mislijo,

prenežna je za skupek grozečih votležev

z zobmi kot igle za odvzem krvi,

pijejo veselje in spokoj po srkih,

izven spanca ostanejo pometeni

v kot dneva

s trepalnicami, ki pokrijejo oči,

z jutrom se spustijo v glavo,

skačejo na ovinke vijug v možganih,

pritiskam zavoro s tretjo nogo,

izraslo iz njihovih lovk s seski.

Težko je ubijati lastne stvaritve,

vslikam si rinež in jih izrinem čez usta,

zadiham, kupim gnojilo za mlado travo,

da mir počiva na mehkih tleh ,

zalivam jih s pesmijo, zmeraj bistrejših verzov,

skozi dlani pijem sončne žarke in širim prste,

z vrhov vzletajo pikapolonice po srečo

in hodim spat mnogo kasneje.

pi - irena p.