krasna pjesma koja se gornjim stihovima već opredijelila za sebe samu ... 

lp, vida

... ili možda za sebe i njega ...

... jer to je isto...

Vida, hvala!

Lp,

Vesna.

prekrasna!

Lp, Essentia

jutro bo namočilo obraz
v kozarec deževnice...

...ne bom spraševala

kaj je slabše

izgubiti tebe 

ali pesem

polizani palčki v njej...v meni...v nas...

Med pridemo in gremo je toliko vsega in ti res znaš napolniti, opisati, naslikati..... pa še glagolov..... to vmesnino!

Lp

Pi

Essentia, pi...hvala! Res je vmes toliko vsega in važno je čutiti koščke.

Se pa še vedno sprašujem, kako je pravilneje ali bolje končati pesem...

kaj je slabše
izgubiti tebe       ali     zanikati tebe
ali pesem

Lp,

Vesna.

Zanikati se dogaja v njej. Izgubiti pa je tudi fizično?

Ko nekaj veš, za zmeraj veš.

Pomoje gre za občutek, ja. Ali pač? No lahko ga fizično konkretno izgubiš - smrt.

Ljudje si radi lastimo, ne samo stvari, tudi ljudi. Ženske se mi zdi, smo podvržene temu do svojih otrok. Moj otrok. Že svojilni zaimek kaže na to, da si radi lastimo ljudi. Pa ne samo otroke. Mogoče vse? Hm. :)

Zanimivo, Vesna. :)

Umikam vprašanje. Preveč je odgovorov in novih vprašanj. Tudi bolečih.

Spremenila sem v zanikati.

Lp vsem.

Nekoč sva z Zalko govorili, da za umetnost je včasih treba brskati tam, kjer najbolj boli. Toliko se razgaljamo.

Oprosti, Vesna, če sem kakorkoli posegla vate.

Pisanje pomaga. Sama vem, da bom očetu še ogromno napisala in vem, da me bo vsakič bolelo. A si moram to pustiti.

Še enkrat oprosti.

Vse dobro, T.

Ne, Tea, nikar se ne opravičuj. Nisi ti kriva, ničesar nisi naredila narobe. Jaz sem tista, ki sem pomislila, da bi koga lahko zabolelo. Kogarkoli. Mene, tebe, ...

Ja, vem. Šele ko pišemo do bolečine, pišemo zares in dobro.

Ampak moja pesem je že napisana.

Hvala za odziv.

Hm...

Ne bom komentiral vsebine pregloboko, zato da bi ti "dokazoval" širino tvoje izpovedi. Naj rečem le, da je meni bilo bliže beseda "izgubiti"...

Razliko pa jaz čutim v temu, da če izgubiš bodisi pesem ali njega, je to nekaj, na kar nimaš vpliva. Neznano kje, neznano kdaj in zakaj jo/ga izgubiš. (In tako se pogosto v življenju tudi dogaja).

Zanikati pa je v polju lastne volje, lastne odločitve, storiti nekaj, včasih celo proti svoji podzavesti.

Zato se mi zdi, da bi morala pri izbiri izgubiti/zanikati v tem odličnem zaključku pesmi, to zatorej zapisati tako, kakor v bistvu ti hočeš, ne tako, kot lepše zveni.

In naj spomnim na misel iz komentarja, ki sem ga pisal k oni drugi pesmi. Tudi s to pesmijo utrjuješ to svojo poetiko in vsebinski okvir svojega pisanja in ... kaj naj ti še rečem. Uredi zbirko, najprej zase, potem boš pa videla.

Izbrala sem zanikati, ker se mi zdi tako bolj moje. Ne lepše. Razliko med izgubiti in zanikati čutim najbolj v času...izgubiš in s tem končaš, zaključiš nekaj. Za vedno (kako dolgo traja vedno je drugo vprašanje). Recimo, da človek misli, da je za vedno in nepreklicno. Neomajno. Izgubljeno in pika. In izgubiti je morda bolj boleče kot zanikati. Lahko ravno zaradi te brezizhodnosti položaja.

Ja, zanikam ponavadi zavestno, morda tudi samozavestno. Včasih preveč. Ej, ti, jaz te zanikam, zame te ni!!! Hehe, pa ni tako enostavno. Le kaj mi pomaga zanikanje, če s tem nekako le odložim, prekrijem...misel na nekaj ali nekoga? Saj ne izgine! Vrne se nepričakovano ali zaželjeno, kmalu ali po dolgem času. Razen če sama sebe v kaj prepričam. Tako, da verjamem. Ampak le jaz.

:-))))

Peter, hvala...spet.

Pa prijetne dneve.

Vesna

Zanimivo ... tole zanikanje se mi zdi, da je v bistvu izbira: ali osebo ali pesem - če izbereš eno, se moraš odpovedati drugemu ;) ženske to večkrat v živo (ob)čutimo, se mi zdi. Kakorkoli, tako izčiščena in premišljena, pesem deluje kot dialog in hkrati kot možno slovo, o izbiri besed in asociacijah, ki vodijo v različne smeri, ste pa že drugi veliko povedali. Čestitke,

Ana

Ana, hvala! :-)

Lp,

Vesna.