Med neskončnim morjem belih glavic
so temni obrazi kot črne luknje sveta,
roke trgajo, dlani kakor podplati
trdi od hoje preko tisočih bolečih žalosti.
Mrak posrka znojne kaplje,
trudne noge vlečejo telesa s polj,
zategel glas odbija steza v nebesa,
O, sweet Lord!
Kot odmev gredo po njej upognjeni glasovi,

bombaž na plantažah jih vpije in šepeta do jutra med semeni. 

Bič preseka molčečo molitev,
polje por poči kot granatno jabolko,
rdeča sredica zakriči v molku stisnjenih pesti,
zapestja olupljena visijo z verig in vrvi,
mlahav človek v vreči kože čaka dušo, da se vrne.
Krvoločni psi lajajo ob gospodarjih v pokončni belini,
gospem pahljače robi brezmadežna krepost,
za njimi tanke ustnice stisnjene v prezir obešajo kotičke,
sopara juga lega na večer,
močvirja šepetajo o temnih skrivnostih,
pregostih za najglobjo noč,
prinesejo mladenkino telo, ki se obeša z življenja,
aligatorjeva usta so poslednja vrata iz strahu, groze in nemoči.

Ljudje v kočah tlakovanih z ilovico
na slamnjačah tonejo polsiti v spanec,
ljudje v palačah pod kristalnimi lestenci
jedo med valčki osemnajsto jed.

Odrezana vrv ga spusti na zemljo,
prstena ohladi s krvjo popisan hrbet,
nad njim zvezde pišejo po nebu žalostinke,
da je svetloba zdavnaj ugasnila
in laž se slika v grozen sen.
Njegovo mlado ženo,
sočno in dišečo kakor jabolko
mu vržejo pred noge kot ogrizek,
kmalu, nekoč,

ali nikoli je ne vidi več.

Odmahnem z roko,
da zagrnem zastor davne zgodbe,
potno od boli, ki pronica,
obrišem dlan ob rob majice,
na njem preberem všiti listek,
100% cotton made in India.

pi - irena p.