Molk leze čez korce.

Boleče dolbe

lobanjo

in lomi

krhke kristale.

Z dolgimi prsti

jih tlači v zemljo,

med zlepljene pore.

Diha saje na usta,

s kremplji reže jezike.

Spušča jih v brezno,

v jame,

kamor si niti svetloba ne drzne.

Brezskrbno se zlekne,

porogljivo zoba koščice.

S ponosom

zre v lastno podobo,

v zavedanju

bolne resnice.

Ne pustite se ujeti

v peklensko matriko tišine.

Bojte se nemih jezikov.

Molk zna seči v globine.

Martina Pavlin-Essentia