Kdo lahko dojame končno usodo morja?
Ali usodo vetra, ki ji ni mar za stoletja in eone?
Nadaljevanje morske gladine in začetek spomina?
Okus radosti in vonjave všečnosti?

Kot če bi voda odtekala kap na kap, odteka tudi večer.

Z njim hrepenenje in pozaba.

Kaplja večeri, kaplja hrepenenja, kaplja pozabe.

Ogledalo v očeh, meglica na vekah, tišina v glasu.

Pramen svile v oblaku.

Svetlost je povsod.

Svetel neki večer.

Rahlo nenavadno.

Tiho.

Tiho in svetlo.

Kot kresnička.

Veliko kresničk.

Ali kot Aurora borealis.

Vseeno.

Tišina je prijetna.

Tudi svetloba.

Svetloba in tišina.

Svetla tišina.

Kap večera, svetlega in tihega, kap hrepenenja, kap pozabe.

Enostavno in lahko.

Zrak se niha. Trepeče.

Vonj juga prinaša. V najboljšem primeru jugozahoda.

Nekaj takega, vmesnega.

Misel blodi. Potem izgine.

Trenutki se spreminjajo v druge trenutke,

ti spet v naslednje in tako v neskončnost.

Nikjer ni minute, ne ure.

Le trenutki.

Neprekinjeni niz trenutkov.

Kratkih, a večnih.
In tihi, svetli večer,
ki se na koncu vedno

prelevi v sen.