Vsak dan iščem pravo smer.

Rjast kažipot, blede stopinje,

vsaj drobtinico za sled -

da zrastem le za kakšno ped,

preden padem spet.

Pa še vedno jadram z jadrom zaprtim,

negotova iščem smeri neba,

stojim pred mostom podrtim

in plaho strmim v globino sveta.

Kam naj obrnem pogled?

Kam stopi naj moje stopalo?

Da srce bi vsaj malo,

vsaj za tren srečo zaznalo.

Da ne pozabim, kam grem,

kam si želim in kam smem,

moram napisati na košček listka,

a dojamem v hipu prebliska,

da ne znam pisati!

Odložim pisalo

in kar odidem.

Neni