Nevzgojena
Že ob rojstvu je bilo nekaj narobe s teboj.
Nisi se dobro odzivala na moje božanje.
Prelamljala si se na koščke,
jaz pa sem te hotela célo.
Butala si z glavo ob zidove,
na nežnih in gladkih mestih
so ti zrasli ostri rogovi.
Dobrikala sem se in te skušala razumeti,
a si trmoglavo silila v svojo smer.
Svarila sem te, da te ljudje ne bodo marali,
a si zabila čepe v ušesa.
Zvijala si se po mizi in lomastila,
da je papir frčal naokoli,
dokler nisem dokončno obupala.
Včasih se še vedno oziram proti prostoru,
iz katerega prihajajo pridušeni zvoki,
slutiti je moč tvojo osamljenost in bolečino.
Strah me je dneva, ko ga bom odprla
in mi boš bruhnila v obraz vse,
kar sem dolgo tiščala v sebi.
Pesem mi je zelo všeč, toliko interpretacij omogoča. Edino, kar me zmoti, je ta zaprtost Nevzgojene v predal (ki zelo zoži možnost interpretacije), vendar nimam ideje, kako bi lahko to vesolje možnosti ohranila. Seveda jo je treba nekam zapreti / skriti / potlačiti, toda kam?
Lp, Ana
Hvala, Ana!
Predal sem spremenila. Pod besedo prostor si verjetno lahko vsak predstavlja nekaj drugega - njegov lasten kotiček za kaznovanje neposlušnih :)
LP, mcv
Ja, boljše deluje. Mene povleče v skrivne misli, zapečatene morda ne toliko v resnični, bolj v notranji prostor tistega, ki jih (je) misli(l). Čestitke,
Ana
Hvala še enkrat! Sploh za črtico.
LP, mcv
Čestitam, Mvc za odlično pesem.
Lp A
Andrejka, hvala ti.
Prej nisem mislila "sploh" kot da samo to nekaj pomeni. Vsak komentar zelo rada vidim in tudi, če je kritika, je dobrodošla.
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 21. 11. 2013 ob 10:58
- Prebrano 1039 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 638.65
- Število ocen: 20