Stisnjena,

med priprte poglede,

okleva.

Naj misli

kar mislijo

drugi?

Naj prestopi bregove

ali leže

v sveže  ranjeno travo?

Ko vrejo besede izpod klobukov,

pustite naj sname

težke pokrove.

Pustite šelest perutnic

izpod mehkih plasti mulja.

Saj  tudi reka je lepa,

ko se zlije v dvoglasje.

Samo pustite ji.

Vsakemu je lastna pesem svetinja.

Pustite ji dihati z vetrom,

da se znajde v lastnih vijugah.

Ne štejte ji reber

in grehov

s polnimi usti koščic.

Lahko se zatakne.

Ko bo iskala svobodo v neurju,

ne spletajte kit.

Ne kažite s prstom

v nebo.

Dopustite ji lastno iskanje resnice.

Samo (Od)pustite ji.

Martina Pavlin-Essentia