Kako tiho je

ob tvojem grobu sedeti,

kako tiho v uho

piš vetra ujeti.

Z žalostjo prežeto telo

nudi mi možnost ukane

in v sklonjeno glavo

napolni mi možgane.

Močna želja po tvojih besedah

napne mi uho

in zdaj verjamem,

uresničilo se bo.

In glej ga naenkrat,

žarek z neba posveti,

z vsem tistim,

kar želim verjeti.

Rečeš mi :" Zdravo,

kako si kaj?

Meni je dobro,

ni žaliti kaj."

Telo se napolni

mi z toplino,

ko slišim znanega

glasu milino.

Pa nekaj zašumi

in me predrami,

ah, tam so ljudje

na drugi strani.

Pa spet se tišina

okrog mene razpreda,

le ptiček žvrgoli,

ki z veje me gleda.

Kako tiho je

ob tvojem grobu sedeti,

kako tiho v uho

piš vetra ujeti.

Neni