Šla bi v svet neznani,
ves z gozdovi in ptički obdani,
zajela tvoj obraz v dlani,
 nežno,nežno ga ljubila bi.

Na robovih oči so mi solze,
na ustih nasmeh,
spustila bi solze,
naj stečejo po tleh,
izmijejo žalost na mojih poteh,
pa kaj mi pomaga to,
sama izbrala sem to usodo žalostno.

Sama izbiram poti,

nosim posledice njih sledi.

Naj čakam,da se odpreš,

naj razmišljam kako mi trosiš laži,

zakaj, zakaj povej zakaj,

tako skrivnosten si?

V globini mene divjajo viharji,
razburkano morje v meni buči,
lahko je umiriti burjo pri luči,
toda kaj mi prinašajo noči.

Orkan za orkanom brzi,
oh v glavi se v mi vrti,
bojim se,
da uničim sebe,
če preveč ljubila bom Tebe.
O Bog daj mi moči,

naj izvem tvoje skrite reči

daj mi moči,če ne gre drugače,
da lahko uprem se  ti

Življenje je nepredvidljivo, kot deževen dan –
lahko se spremeni v jasnino ali pa v orkan.
Ko zreš nazaj, se v tebi morda poraja misel:
Vihar, oblaki, sonce, dež – vse je imelo smisel!

Pesem je napisana leta 1989

Miša Topolovec