v poznem jutru se je sonce nagnilo na levo

in nagajivo požgečkalo Giselle po mečih

okna so bila na stežaj odprta in zavese so bile za milimeter odstrte

ne maram zaves, Sofija, zakaj jih, za božjo voljo, ne odstraniš

ne maram preprog in prtičkov in spominkov po omaricah

jemljejo mi zrak in v objemu se nabira toliko prahu

da je vsakršno brisanje odveč

Sofija je vstopila v slapu Gisellinih besed

in na pladnju je iz skodelice zaplesala topla kava

Giselle, dobro jutro, kako si spala

čutila sem tja do roba hodnika

da si se zbujala in škrlatni škratki so lezli na plan

Sofija, vse veš, še preden ti beseda zmoči ušesa

je Giselle prijela skodelico in si pogrela snežno dlan

prišli so, ponovno, v šestkotnikih hudobnih besed

in skozi porumenele zobe sikali

in me prijeli za vrat

da so pomodrele ličnice in v prsnem košu sem začutila preplah

ampak, a veš kaj, Sofija, ni me bilo strah

le stala sem tam

poslušala žvepleno reko dvozložnih besed in se umirila

od kje takšen mir, sem se v tistem trenutku spraševala

in uzrla sem brbotanje bližnjega potoka in račke v njem

in oni so še vedno sikali in kričali

in kričali

si lahko zamisliš, Sofija

kako se lahko celica razbohoti in postane rakava

Sofija, in hecno je, da to niso sanje

je resničnost, ki se je učlovečila v sanjah

da bi mi bilo lažje

ampak, Sofija, ali mi je lažje

ali mi je dovoljeno dihati

ali mi je dovoljeno stopati skozi smrečje, kjer diši Ljubezen

pazi, Giselle, skodelica se nagiba

ni mi mar, Sofija

polna je razpok, ki jih je nemogoče zlepiti

gospod Eliot pravi tako

on bo že vedel

veš, koliko cigar je pokadil

on bo že vedel

sheeba