Pust si, november!
Tvoja vlaga mi leze v kosti,
žre načeto lobanjo
in veter mi kljuva oči.
Pust si, november!
Kdo bi mogel premagati
oblak neskončne sivine,
ko mrak pade že zjutraj
in do večera ne mine.
V hišah se prižigajo luči
in ognji prasketajo,
rosnim očem predajo
iskro ... izhlapi.
Potuje navzgor in se spoji
s tisočimi iskrami,
ki so postale oblak neskončne sivine.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: jaz
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!