Napiši me na bel papir,
povzdigni me iz praha,
ko pod razpelom sred noči,
bom poln, iskal se, straha.

Hvaležen sem za rože črk,
sred duše posajene.
Nič moje ni, to tvoj je vrt,
in jaz sem tvoje seme.

Tako kot ti, sem žejen jaz,
kdo sem in kje je meja?
Ljubezen le, ki teče v nas,
je voda, ki odžeja.

Bom našel vir, vanj potopil
pero bom do peresa.
Ko si z menoj bom črke zvil,
v srp ženskega telesa.

Na bel papir napiši me,
raztrgaj me na kose,
da bom kot glava vrtnice,
osul se sredi rose.

damiroo