Pomlad z rokó v roki mlada dama,
kot sled stopeča z njenega stojišča.
Čém' meče bedra z zlatega svetišča?
Tja v žeča polja meni večno znana.

Skrbno izbrane misli solzno čiste,
teh zlati rez v rdečo dlesen živo,
zareže v krhko bitje zmeram krivo
zdaj vrača smisel v bele prazne liste.

Narava v dušo klešči ves nered,
saj tangerina vedno misli nate.
Nevedno udarja v tihi umov š'pét.

Dé zadnjič pesmi skladbe mi igrati,
poslednjič zlepijo se v misli zlate.
Vzklije z uma - da mi večno spati.

Andrej Jesenovec