Čisto sam hodim po stezicah.

Drevesa, reke, hribi, gore...

Pogled ustavim na vrtu polnemu cvetlic.

Rad bi se približal, toda ograja je previsoka.

Skozi rešetke opazujem to lepoto.

Vonjave so omamne, a ne morem naprej.

Ne vem kako vstopiti!

Govorim, pojem, kličem!

Še vedno je zaprto.

Le kakšna je cena se sprašujem.

Morda je potrebna le prava beseda.

Obupam in grem naprej.

Še vedno sam mimo planjav.

Zagledam sanjsko oazo vijoličnih cvetov.

Sežem bližje, ampak nekaj me ustavi.

Kletka!

Umazana in hladna!

Spoznam, da me zasleduje.

Spoznam, da je moja.

Torej nisem sam.

Gledam skozi njene rešetke...

sun