
Samo steber sem,
postavljen ti v oporo,
ko se zgrudiš,
opit od vonja vrtnic
in opraskan
od njihovega trnja.
Samo kamen sem,
izklesano zaobljen,
da ne izgleda preveč tuje
in lahko vedno znova zdrsiš
k podstavku, obrnjen v tla.
Spregledaš zareze,
skrite v višinah,
in ne vidiš lukenj,
pokritih z mahom …
Tla pod mano so vedno čista.
Relevantno!
Všeč mi je!
LP, mcv
Vsebina je precej "žensko vdajajoča", morebiti že idealistična...
Hmm... včasih je idealizem bližje resnici, kot realizem ... in priznam, to je popolnoma ženski vidik, nepreverjen s strani moškega ;)
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!