izobčena
živim z odejo
v avtobusu
diham z nosom na steklu
smejte se z mano
poglejte prste
bežijo
pred nogami
ptice visijo
s podplatov
hahahaha
klepet ni nalezljiv
vprašajte me
katera sekunda je danes
na koncu elastike
karkoli
le da ste tu
ko drobim vaše misli
pazljivo
zaradi volana
včasih sanjam
da sem umrla
vsi ste na pogrebu
slečeni do kožuhov
in mini oblačil
in čipkastih nogavic
ki jih je nosila lutka
v razbiti izložbi
dišite po meni
sedim
prekrižana sama s seboj
in vem
nazaj v hišo hočem
Poslano:
13. 11. 2013 ob 06:03
Spremenjeno:
13. 11. 2013 ob 06:29
ko drobim vaše misli
Koliko slišim iz tega.. neverjetno :)
lp
Hvala, li!
:-)
Lp,
Vesna.
Poslano:
13. 11. 2013 ob 21:11
Spremenjeno:
13. 11. 2013 ob 22:10
:-)
urednica
Poslano:
14. 11. 2013 ob 17:49
Spremenjeno:
14. 11. 2013 ob 17:50
Nakazano zavetje brezdomke (odlsužen avtobus? zapuščena izložba? vsakič kaj drugega?...), ki si želi nazaj v nekaj nesteklenega in nerazbitega, čemur pravi hiša. In čeprav ne komunicira, se napaja z mislimi in mislecem vrača s svojim vonjem. Volan in kožuh, nekaj neuporabnega? nekaj, česar ne bi izpustila v svoji izobčenosti. Pesem, ki teče preskakujoče in raztrgano, kot sam l. s. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 12. 11. 2013 ob 21:06
- Prebrano 1165 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 737.93
- Število ocen: 24