Antikvar
Upognjen hrbet
je pritisnil na spet čas,
zlepljen v zgodbo
z izgubljenimi stranmi,
na tankih listih,
s prstnimi odtisi piscev
različnih pisal in pisave,
rahle, komaj vidne, že zbledele,
močne, še vidne izmed šuštečih pripovedi,
šepetajo spomine
legle za ovinke, kjer so zaostale.
Vse počasnejše črke
tresoče od sreče, da so najdene,
koničaste od žalosti, ker se iztekajo
v zadnje stavke,
legajo na polico,
od koder me ne jemljejo več roke z ušesi,
le v tvoje krilo se še odprem,
kamor prihajajo oči za očali božat preživeto.
Poslano:
12. 11. 2013 ob 08:11
Spremenjeno:
12. 11. 2013 ob 08:26
kako lepa pesem! Kako dobre metafore! Bravo!
Essentia
Ravno sem krenila v mesečino, ki si jo dala to jutro :)
Pi
U, mesečina....lepo si to napisala.
Lep dan ti želim!
Essentia
Poslano:
12. 11. 2013 ob 09:39
Spremenjeno:
12. 11. 2013 ob 16:16
Zanimivo, kako živo se mi je izrisal nek pogled izza očal.. lahko ga bi prijela celo.
lp li
Poslano:
12. 11. 2013 ob 10:20
Spremenjeno:
12. 11. 2013 ob 16:17
Redki so, ki znajo videti kar govorijo besede....
Lp, Essentia
Nimamo vsi istih pogledov in ne istih očal, videno in slišano prevedejo možgani v različne slike. Hvala obema, da sta pokukali in videli.
Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 12. 11. 2013 ob 07:44
- Prebrano 620 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 188.29
- Število ocen: 8