(luna s hrbtom se smeje)

Nebo je odščipnilo krajcar,

poslednji odboj sončne svetlobe.

Pod preprogo pisane kače,

v pozabo,

odelo bijoče utripe.

Izdolbena luknja

v gumb rebraste srajce,

objema prezeble drobtine.

Zapredki sviloprejk,

in kosmi vat rjavijo.

Pod palcem kričečega zmaja,

kaplje lestencev in

povoščenih strani

zrcalijo svojo razsežnost.

Nebo v svoji popolnosti,

samo,

brez nje,

izriše linijo

med okrogline teles. 

Martina Pavlin-Essentia