Rakev
V vertikalni negibnosti,
čaše posteklenelih studencev
nemo strmijo navzgor.
Presihajo v šope tvojih žuljavih rož.
Iz hiše v bajto,
s hrastovo streho.
Še nikogar niso pustili spati zunaj.
Naj bo tako, si dejal.
Naj bo slišen korak,
kot zadnji pozdrav,
cingljanje zvonov.
Ker na vratih moje hiše ne bo dobrodošlic.
Zaspati boš moral sam.
Še vedno ga nosim v srcu...
Hvala Dama!
Essentia
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
- 09. 11. 2013 ob 10:48
- Prebrano 742 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 200.01
- Število ocen: 9