odprem staro skrinjo

kar posrka me v svoje  naborke

na dnu leži knjiga

poškrabanih platnic in porumenelih listov

iz nje veje vonj pomladi

obujem rdeče copatke ki jih je šivala mama

malo poguljene  s pisano kapico na prstih

moje noge so z njimi precapljale vse hribčke

in preplezale vsa drevesa ob hiši

bela pentlja se še skriva ob kraju

rožna obleka s sledmi podaljšanega roba

in vanjo vtkani štirje letni časi

splezala bi na češnjo

ni je več

na jablano

tudi jablane ni več

na lipo

porezali so ji vse veje

za hladno steno je utihnil kolovrat

njegovo klokotanje skrijem med platnice

jokajoč zavzdih s pokrovom

položim nazaj v skrinjo

dama